Večina Američanov na sindikate gleda naklonjeno, čeprav le malo delavcev pripada enemu
Večina Američanov ima rad sindikate, vsaj abstraktno. Glede na raziskavo Pew Research Centra iz začetka tega leta ima večina (55%) pozitivnega stališča do sindikatov, 33% pa tistih, ki menijo, da niso. V večini zadnjih treh desetletij, ko je Center postavil to vprašanje, so Američani v resnici na sindikate gledali vsaj nekoliko bolj naklonjeno kot naklonjeno.
Kljub dokaj benignim stališčem se je v zadnjih desetletjih število zvez v Združenih državah Amerike zmanjšalo (čeprav je v zadnjih nekaj letih absolutno število članov sindikata nekoliko naraslo). Po poročanju ameriškega urada za statistiko dela (BLS) je bilo od leta 2017 le 10,7% vseh plačnih delavcev članov sindikata, kar ustreza rekordno nizki ravni, določeni leta 2016. Leta 1983, ko se začne serija podatkov BLS, je približno petina (20,1%) plačnih delavcev pripadala sindikatu. (Po ločenih podatkih Kongresne raziskovalne službe je sindikalna združitev dosegla vrh leta 1954, ko je znašal 34,8% vseh ameriških plač.)
Dolgoročni upad organiziranega dela je vplival na večino delov ameriškega gospodarstva, vendar ne enakomerno. Glede na našo analizo podatkov BLS iz leta 2000 je na splošno največ upadanja sindikatov prišlo pri tistih poklicih in panogah, ki so bili - in v veliki meri še vedno - temelji ameriškega delavskega gibanja.
Med 22 širokimi poklicnimi kategorijami, v katere BLS razvršča ameriške plačne delavce, je bil največji upad članstva v sindikatih med letoma 2000 in 2017 v poklicih prevoznikov in materialnih premikov, široka skupina, ki vključuje vse od letalskih pilotov in tovornjakov na dolge razdalje do taksisti, vodniki vlakov in spremljevalci parkirišč. Leta 2000 je bilo od 8,1 milijona delavcev v teh poklicih skoraj 1,8 milijona članov ali 21,7% članov sindikata. Do lani je bilo v sindikate vključenih le 1,3 milijona delavcev v prometu in prevozu materiala (14,8%), čeprav je skupna zaposlenost v tem sektorju narasla na več kot 8,8 milijona.
Delovna mesta v predelovalnih dejavnostih, tako sindikalna kot ne sindikalna, so se skrčila tako v absolutnem kot v odstotnem smislu. Leta 2000 je bilo od skoraj 11,1 milijona Američanov v proizvodnih poklicih 2,1 milijona članov (19,0%) članov sindikata. Lani je bila skupna zaposlenost v tej kategoriji (ki jo večinoma sestavljajo delovna mesta, povezana s predelovalnimi dejavnostmi, med drugim pa so tudi peki, krojači in draguljarji) 8,1 milijona, od tega le milijon (12,4%) sindikatov.
V istem časovnem obdobju so se stopnje sindikalnih združenj na področju inštalacij, vzdrževanja in popravil zmanjšale z 21,2% na 15,5%. Na področju gradbeništva in pridobivanja (npr. Tesarji, delavci na naftnih poljih in rudarji) se je združevanje sindikatov zmanjšalo s 23,8% na 19,3%.
Dve poklicni skupini z najvišjo stopnjo sindikacije v letu 2017 sta bili zaščitni službi, kot so policisti, gasilci in varnostniki (34,7%), ter izobraževanje, usposabljanje in knjižnica (33,5%). Morda ni presenetljivo, da obe skupini večinoma sestavljajo delavci v javnem sektorju. Leta 2017 so imele zvezne, državne in lokalne vlade precej višje stopnje združevanja (26,6%, 30,3% oziroma 40,1%) kot zasebni sektor kot celota (6,5%).
Med industrijskimi panogami pa so imeli gospodarske javne službe (dobavitelji električne energije, plina in vode) lani najvišjo skupno stopnjo združevanja v sindikate - 23,0%, čeprav je bilo to ravno pred letom 2010 manj kot 28,3%. Prevoz in skladiščenje sta imela drugo najvišjo stopnjo zasebnosti -sektorska stopnja sindikalnih združenj, 17,3%, zabeležila pa je tudi največji upad (8,4 odstotne točke) po letu 2000. Tistega leta je več kot četrtina (25,7%) delavcev v tej panogi pripadalo sindikatu.
Za sindikate niso vse novice mračne. Skupno število delavcev v sindikatih je v zadnjih letih zmerno naraslo: med letoma 2012 in 2017 se je povečalo na približno 451.000, na nekaj več kot 14,8 milijona. Večina tega povečanja se je zgodila v dveh poklicnih kategorijah: gradbeni in ekstrakcijski delavci ter zdravstveni delavci in tehniki. Gradbena industrija, ki jo je pred desetletjem zajel (tako rekoč) stanovanjski propad, je obnovila večino od 2,2 milijona delovnih mest, ki jih je izgubila med letoma 2006 in 2010. Velika recesija je komaj prizadela industrijo zdravstvenega varstva in socialne pomoči, in samo v zadnjih šestih letih dodala več kot 1,7 milijona delovnih mest.
V svetovnem merilu so ZDA med 36 državami članicami Organizacije za ekonomsko sodelovanje in razvoj, ki so večinoma razvite demokracije, po skupni stopnji sindikalnih združenj zasedle 29. mesto. Vendar so tako kot ZDA skoraj vse države OECD doživele upad sindikalnih združenj, tudi tiste z močnimi in že dolgo uveljavljenimi gibanji delovne sile: na primer na Švedskem je stopnja sindikalne združbe padla z 79% leta 2000 na 66,1% lani.
Po raziskavi Pew Research Center iz letošnjega leta več Američanov na dolgoročni upad organiziranega dela gleda negativno kot pozitivno. Približno polovica (51%) meni, da je bilo veliko zmanjšanje zastopanosti sindikatov v zadnjih desetletjih večinoma slabo za delovne ljudi, medtem ko jih je 35% večinoma dobro. Črnci, mlajši odrasli in ljudje z visoko izobrazbo so najverjetneje negativno zastopali upad sindikatov. Prišlo je tudi do ostrih partizanskih razkolov, 68% demokratov in demokratično naklonjenih neodvisnih je reklo, da je zmanjšanje članstva v sindikatih večinoma slabo za delovno prebivalstvo, 53% republikancev in republikancev naklonjenih neodvisnih pa pravi, da je bilo večinoma dobro.
Opomba: Gre za posodobitev objave, prvotno objavljene 27. aprila 2015.
